Merše M. Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: Razprave o oblikoslovju, besedotvorju, glasoslovju in pravopisu

Monografija. — Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), 2009. — 394 s. — (Linguistica et philologica, 23; ISSN 2712-2689). — ISBN 978-961-254-159-0.Trubarjeva uporaba slovenskega jezika v knjigi sredi 16. stoletja ter njegovo nadaljnje zorenje, povezano s hitrim prilagajanjem novi vlogi, ki se med drugim kaže v iskanju novih izraznih možnosti in v premišljeni izbiri na vseh ravninah, sta glede na zgodovinski in kulturni pomen izjemna pojava, ki upravičeno pritegujeta tudi raziskovalno pozornost.
Monografija vključuje 21 razprav, ki so nastajale od leta 1984 dalje. Več kot dvajsetletni razpon med izidom prve in zadnje razprave je terjal nekaj urejevalnih posegov. Opravljen je bil ponoven vsebinski pregled besedil, ki so bila tudi terminološko in tehnično poenotena. Z najnujnejšimi bibliografskimi posodobitvami je bila pri starejših razpravah vzpostavljena predvsem povezava z razvojno stopnjo sodobnega slovenskega jezikoslovja. Posamične ugotovitve so bile znova preverjene z vidika obstoječe gradivske celote in uzaveščene sistemskosti. Vse so vzdržale preizkus, popravki niso bili potrebni, s čimer je bila posredno potrjena tudi ustreznost uporabljene metodologije.Prvi del monografije zajema devet razprav oblikoslovnega značaja. Sledi jim cikel sedmih besedotvornih razprav. V zadnjem sklopu so razprave, ki večinoma hkrati — vendar s prepoznavno prioriteto — obravnavajo glasoslovno in pravopisno problematiko. Večina poglavij prvega in drugega vsebinskega sklopa je namenjenega obravnavi glagolske problematike. Oblikoslovne razprave osvetljujejo rabo kategorij vida, časa (posebej predpreteklika) in naklona (posebej pogojnika), pa tudi vrstnosti glagolskega dejanja, večinoma v medsebojni odvisnosti in ob upoštevanju različnih okoliščin rabe. Na glagol se osredinja tudi večina razprav besedotvornega značaja. V njih so obravnavani izsamostalniški in izpridevniški glagoli, predponska in priponska tvorba glagolov, z vidika odvisnosti od prevodnih predlog pa obsežna skupina glagolskih kalkov. Povedanemu je treba dodati, da je uvrstitev razprav v enega izmed treh vsebinskih razdelkov kljub vsemu samo okvirna, saj upošteva le prevladujočo, ne pa celotne obravnavane tematike, in da se raziskave, ki jih s prikazanimi analizami, ugotovitvami in vzorčnimi zgledi predstavljajo vključene razprave, nikakor ne omejujejo le na naštete jezikovne ravnine.
Več razprav se omejuje na raziskavo problematike, kakršno izkazuje Dalmatinov prevod celotne Biblije, ki je osrednji dosežek obdobja, kaže pa tudi normativno najbolj izpopolnjeno obliko knjižnega jezika. Del razprav ugotavlja in prikazuje značilnosti obdobja na osnovi gradiva iz vzorčnih del Trubarja, Dalmatina in Krelja, neredko pa tudi Juričiča in drugih piscev. Posebej so izpostavljene primerjalno ugotovljene razlike glede jezikovne prakse posameznih piscev. Sočasni oris stanja je občasno dopolnjen z raznočasnim, ki preverja obstojnost lastnosti jezika slovenskih protestantskih piscev v nadaljnjih stoletjih. Primerjava je pogosto izpeljana s pomočjo prvega krščanskega ali »Japljevega« biblijskega prevoda, preverjanje skladnosti s kasnejšo jezikovno rabo pa s pomočjo slovarjev: zlasti Pleteršnikovega slovensko-nemškega slovarja ter Slovarja slovenskega knjižnega jezika.
Med metodološke stalnice opravljenih raziskav spadajo naslednji postopki: preverjanje odvisnosti od besednih pomenov in od skladenjskih modelov, mestoma tudi od besedilne vrste, pogostnostno osvetljevanje in stilno hierarhiziranje ugotovljenega spektra variant, pri prevedenih delih pa tudi dosledno izpeljana primerjava s tujejezičnimi prevodnimi predlogami. Zlasti zadnja je omogočila številne zanesljive ugotovitve o izvoru besed in struktur. Manj dosledno je izpeljano preverjanje sistemske umeščenosti in z njo vloge kategorij in posameznih oblik v mlajših razvojnih obdobjih.