Ljubljana: Znanstveno društvo, 1939. — 148 str.
Ob naraščajočem zanimanju za slovensko dialektologijo v prvi polovici 20. stoletja je A. V. Isačenko sklenil nadaljevati in raztegniti svoje delo, ki ga je pričel že leta 1930. na področju slovenskih narečij na Koroškem. Njegovo proučevanje je bilo spočetka usmerjeno posebno na narečja Junske doline, 1. 1937. se je pa podal na potovanje po Rožu in šel zbirat gradivo po posameznih krajih. Balkanska komisija dunajske Akademije znanosti je v polni meri podpirala ta njegov namen, tako da je 1. 1937. mogel dialektološke podatke zbirati več kot na dvajsetih krajih Rožanske doline in zapisovati tudi tekste. Prvotno je nameraval podati celoten prikaz rožanskih narečij, ki sestavljajo pisan konglomerat posameznih krajevnih govorov, o čemer se je mogel kaj hitro prepričati. Njegovo delo kaže, da je opiral tako na Ramovša kot tudi na Trubeckoja.